Podrobnosti

Napisal: Zdravko Mastnak

Kategorija: Zgodovina

Objavljeno: 25 maj 2011

Ogledov: 5145

Različni viri kot leto ustanovitve podružnice Slovenskega lovskega društva v Celju navajajo leto 1923. Vendar Lovec v letu 1922 poroča, da se je 29. januarja 1922 v Celju zbralo nekaj nad 40 lovcev z namenom, da bi za okrožje okrajnih glavarstev Celje in Konjice osnovali podružnico Slovenskega lovskega društva.. Ustanovni občni zbor podružnice je bil 9. februarja 1922 v prostorih hotela Balkan v Celju. Na njem so sprejeli Pravila, katere je potrdila Pokrajinska vlada za Slovenijo, oddelek za notranje zadeve Ljubljana 19. marca 1922. Podružnica se je vseskozi zavzemala za ureditev razmer v loviščih in v duhu tedanjega časa za vsako leto razpisala nagrade za pokončevanje ujed in drugih škodljivih ptic. Prav tako je razpisala nagrade za orožnike, ki so se posebej izkazali pri zatiranju divjega lova. Po uveljavitvi enotnega zakona o lovu leta 1935 se je podružnica preimenovala v Lovsko društvo Celje, ki je bilo včlanjeno v Zvezi lovskih društev Dravske banovine. Zadnji občni zbor je lovsko društvo imelo 9. marca 1941. S pričetkom druge svetovne vojne je društvo prenehalo delovati. Med vojno pa je bil uničen tudi ves arhiv društva in bogata strokovna knjižnica. V tistem času je bilo v celjskem okraju 15 lastnih in 55 občinskih lovišč. Med lastnimi so prevladovala majhna lovišča z manj kot 200 ha površine, katerih je bilo devet. Štiri lovišča so imela manj kot 500 ha, eno lovišče je bilo uvrščeno v kategorijo med 500 in 1000 ha in eno samo je bilo večje kot 1000 ha. Za nadzor v loviščih je v obeh okrajih Celje in Konjice skrbelo devet poklicnih lovskih čuvajev. Razmere v takratnih loviščih so bile relativno dobre, še posebej v bližini mesta, kjer so imeli lovišča v zakupu posamezniki ali pa maloštevilne lovske družbe. Slabše razmere so pa bile v odročnih in od takratnega prometa oddaljenih loviščih. Ta lovišča so na dražbah pridobile velike družbe, ki se za divjad niso zanimale, temveč jim je bil le cilj, da so predvsem v jesenskem času dan za dnem izvajali samo lov. Tako so ta lovišča v glavnem izkoriščale le za lov, za vzgojo in skrb divjadi pa jih je bolj malo brigalo. Drugod pa so zakupniki lovišč v duhu tedanjega časa za divjad različno skrbeli. Nekateri od teh so samoiniciativno omejevali odstrel srnjadi, kar se je kmalu pokazalo v povečani številčnosti. Ker je bilo leto 1935 za mnoga lovišča zadnje leto zakupa, se je skoraj v vseh vršil prekomeren lov. Zato je bila večina lovišč po preteku zakupa v slabem stanju. Za takšno stanje so praviloma krivili divje lovce, ki pa jih niso preganjali, pač so jih včasih celo zagovarjali.

Takoj po koncu druge svetovne vojne smo bili dejansko brez lovske zakonodaje, saj se lovski zakon iz leta 1935 ni skladal z duhom tedanjega časa. Zato je predsedstvo Slovenskega narodno osvobodilnega svet sprejelo Odlok o začasnem izvajanju lova, ki je dejansko uvedel regalni sistem lova. Lov se je po tem odloku izvajal na podlagi lovnih dovolilnic, ki jih je izdajal okraj. Prav tako se je v tem času obnovila lovska organizacije izpred vojne. Tako je 12 septembra 1945 Ministrstvo za notranje zadeve odobrilo pravila in s tem delovanje Zveze lovskih društev v Ljubljani. Tako je bil prvi povojni zbor lovskega društva v Celju 5. decembra 1945. V posameznih krajih pa so lovci na lastno pobudo že ustanavljali krajevna lovska društva ali lovske zadruge, predhodnice današnjih lovskih družin, čeprav za to še ni bilo pravne osnove. Kmalu za tem pa je začasni zakon o lovstvu dal osnovo za formiranje lovskih družin, kar je bilo v letu 1946 pretežno tudi opravljeno. Konec novembra 1946 je bil ustanovljen Okrajni lovski svet za okraj Celje, katerega prvi predsednik je bil prof. Franjo Mravljak. Okrajni lovski svet se je na občnem zboru, ki je bil 29. aprila 1951 preimenoval v okrajno lovsko zvezo. Prvi predsednik je bil Stanko Kokalj – Stane, častni meščan Celja in predvojni komunist. V letu 1955 je prišlo do bistvenih sprememb meja upravnopolitičnih območij. Takrat so se ukinili nekateri okraji, katerih je bilo v tistem času zelo veliko. Na celjskem področju sta se med drugim ukinila okraja Šoštanj in Poljčane. Lovski zvezi, ki sta delovali v omenjenih okrajih pa sta se istega leta združili v lovsko zvezo Celje. Do preimenovanja v Lovsko zvezo Celje je prišlo na občnem zboru, ki je bil 28. junija 1957. Za njenega predsednika je bil izvoljen Jože Ančik. Med prvimi nalogami, ki se jih je lotila novoustanovljena lovska zveza je bila izdelava katastra in bonitiranja lovišč. Prav tako so bili za gospodarjenje z divjadjo ustanovljeni gojitveni bazeni. V letu 1971 je bil v duhu takratnega časa pripravljen prvi samoupravni sporazum o lovstvu, ki je bil na občnem zboru v letu 1972 tudi svečano podpisan. Leta 1976 je bil sprejet Zakon o gojitvi, varstvu ter lovu divjadi in o upravljanju lovišč. S tem je prišlo do ponovne reorganizacije zveze, ki se je preimenovala v Zvezo lovskih družin Celje. V letu 1980 iz zveze izstopi pet lovskih družin Spodnje Savinjske doline in ustanovijo Zvezo lovskih družin Savinjska dolina s sedežem v Žalcu. Ta zveza je delovala le kratek čas, saj je nehala delovati že leta 1984. Na občnem zboru Zveze lovskih družin Celje so se te družine zopet priključile zvezi. Na tem zboru je prišlo tudi do sprememba imena zveze, ki se je preimenovala v Savinjsko Kozjansko zvezo lovskih družin Celje, pod katerim imenom deluje še danes.

Nove družbene spremembe, ki so nastale v Sloveniji leta 1991 so terjale tudi spremembo lovske zakonodaje. Priča smo bili velikim pritiskom, predvsem novodobnih lastnikov, ki so na podlagi denacionalizacije prišli do velikih kmetijskih in gozdnih površin, po spremembi organiziranosti lova v Sloveniji. Ponovno so želeli uvesti zakupni sistem po vzoru nekaterih evropskih držav. Na srečo je Državni zbor le premogel toliko modrosti, da ni podlegel njihovim težnjam. Tako smo leta 2004 dobili novi Zakon o divjadi in lovstvu, ki kot del lovske organizacije ne predvideva več področnih zvez. Tako so lovske družine sedaj v njo združene prostovoljno. Zato je leta 2005 iz zveze izstopilo 5 lovskih družin, od katerih sta se dve v letu 2010 ponovno včlanile nazaj. Tako je danes v Savinjsko Kozjansko zvezo lovskih družin Celje vključeno 44 lovskih družin celotne Celjske regije od Rinke do Sotle.

Ves čas od druge svetovne vojne dalje je zveza imela strokovnega tajnika. Prvi tajnik je bil Anton Zorko, ki je funkcijo opravljal volonersko do svoje smrti leta 1955. Po njegovi smrti je zveza zaposlila profesionalnega tajnika Kovač Slavkota, ki je svoje delo opravljal do leta 1991, ko se je upokojil. Do leta 1998 je nato opravljal delo volonterstko, ko ga je istega zamenjal sedanji strokovni tajnik Mastnak Zdravko, ki prav tako svoje delo opravlja profesionalno.

Predsedniki zveze od leta 1946 dalje:

Za obdobje 1946 do 1951 prof. Franjo Mravljak

Za obdobje 1951 do 1952 Stane Kokalj

Za obdobje 1952 do 1957 Franjo Sok

Za obdobje 1957 do 1963 Jože Ančik

Za obdobje 1963 do 1973 Jože Kuntarič

Za obdobje 1973 do 1980 Zvone Vidic

Za obdobje 1980 do 1986 Vid Jerič

Za obdobje 1986 do 1998 Franc Avberšek

Za obdobje 1998 do 2002 Franc Berk

Za obdobje 2002 do 2006 Janez Pavel Marin

Za obdobje 2006 do 2010 Maksimilijan Arlič

Od leta 2010 dalje Avgust Reberšak

Viri: Slovensko lovstvo na Celjskem več kot 80 let, 30 let lovstva na celjskem območju